Svojo umetniško pot sem začela kot slikarka. Vendar sem vedno čutila prostor kot posebno kategorijo in spoznala kiparstvo kot tisto možnost, ki mi omogoča izražati se v njem. Pri kiparskem izražanju se počutim bolj svobodna, akademsko neobremenjena. To mi omogoča izraziti prvinskost, ki jo cenim pri otrocih, duševno oviranih osebah in naravnih ljudstvih. V svojem raziskovanju sem utrla pot razvoju lastne risbe, ki nastaja impulzivno, v velikih količinah in je moja spremljevalka ves čas. Ko vlečem črto po papirju ali platnu, me lahko prevzame neznanski užitek. Prav tako začutim užitek, ko so moje risbe na zavese osnova za vezenino, ki jo zatem izdela moja mama. Trudim se, da je na njih ohranjena svežina, čeprav gre za počasno, vztrajno vezenje, kar je v nasprotju z mojim risanjem. To svežino dosežem z vidno poslikavo, ki se zgodi pred vezenjem, lahko pa tudi kasneje.

Umetnost ljubim, ker mi najprej omogoča spoznavanje same sebe in zatem komunikacijo z občinstvom in odzive. Zaradi umetnosti mi prihajajo na pot ljudje, ki me presenečajo s svojo bitjo. V delih, ki nastajajo, sem ves čas iskrena in odkrita, ker je to edino, kar znam.

Mag. Saša Bezjak, akademska slikarka 

 

Prevod v angleščino: mag. Arven Šakti Kralj Szomi